Zakaj bi se Slovenci učili prav ruščine?

Ljubljana, 02.05.2016 | Ruski jezik in kultura
main-news-img

Vprašanje, ki si ga večina izmed nas med odločanjem za učenje novega jezika zastavi najprej, je to, kje bomo novo usvojeni jezik uporabljali oziroma celo, ali bomo sploh imeli priložnost za to. Pri ruščini – če vas potovalna žilica sem in tja zanese vsaj malo bolj vzhodno – za to ni bojazni. Poleg tega, da ima že Rusija sama skoraj 150 milijonov prebivalcev, se je v ruščini mogoče brez težav sporazumevati tudi v ostalih državah nekdanje Sovjetske zveze.

Drugi kriterij, ki prav tako ni zanemarljiv, pa je težavnost jezika. Stvar, ki lahko na prvi pogled deluje malce zastrašujoče, je v tem primeru pisava (cirilica), ki pa se je je z vajo mogoče kaj hitro naučiti in čez nekaj tednov že brati prve stavke v ruščini. Prva ovira je torej premagana in črke v cirilici razumljive.

Že ko se spoznamo s prvimi besedami, pa se razkrije, da ruščina in slovenščina res prihajata iz iste jezikovne »bisage« (ruščina kot vzhodno-, slovenščina pa južnoslovanski jezik). Mnogo ruskih besed je namreč enakih ali pa vsaj podobnih slovenskim – ruska «вода» je slovenska »voda«, rusko «яблоко» slovensko »jabolko«, rusko «молоко» pa slovensko mleko. Tako seveda ni z vsemi besedami, najdemo lahko tudi prav posebne sladkorčke, ki popestrijo učenje, kot na primer besede, ki so sicer enake kot v slovenščini, pomenijo pa nekaj drugega (t.i. lažni prijatelji); med drugimi je takšna beseda «стол», ki ne označuje stola, kot bi pričakovali, temveč – mizo. Ruščina in slovenščina sta si blizu tudi slovnično, saj obe poznata po tri čase in šest sklonov, ki pa imajo v ruščini seveda drugačne končnice.

Zanimiva posebnost, ki si jo velja zapomniti, je tudi raba narekovajev v ruščini, saj ti ne kažejo navznoter, temveč navzven – za vsak primer, če ste posumili, da so v tem članku rabljeni napačno. J